Radon je radioaktiven žlahtni plin in eden najtežjih plinov ter je zelo škodljiv zdravju. Uporablja se ga v radioterapiji. Povzroča pljučnega raka.
Radon v povprečju prispeva več kot polovico efektivne doze, ki jo človek prejme od vseh naravnih virov ionizirajočih sevanj. V prostore prodira predvsem iz zemeljskih tal skozi razne odprtine, kot so jaški, odtoki, špranje ali razpoke. Radon povzroči približno 10 odstotkov primerov pljučnih rakov, zato se ukrepom za zmanjšanje izpostavljenosti radonu v zadnjem času na mednarodni ravni namenja čedalje več pozornosti.
Radon tako predstavlja enega izmed največjih tveganj za pojav pljučnega raka v povezavi s kakovostjo bivanja in gradnje objektov. Z uporabo gradbenih materialov, kot so beton in silikatni zidaki, lahko stopnjo radona znižamo skoraj za polovico.
… V nadaljevanju si preberite, kako je prišlo do odkritja povezave med pljučnim rakom in vdihavanjem radona. Za podatke o radonu v bivalnih prostorih pa preskočite na razdelek radon v bivalnih prostorih danes.
Zgodovina
odkritje povezave med radonom in pljučnim rakom
Leta 1168 so furmani po naključju naleteli na nahajališča srebra na območju pozneje ustanovljenega rudarskega mesta Freiberg. Skozi nekaj stoletij se je v regiji nato razmahnilo rudarstvo. Po upadu srebra so lahko v Schneebergu kopali druge dragocene rude, na primer bizmut, volfram, nikelj, arzen in kobalt, surovino za dragoceno barvo meissenskega porcelana.
Gorska zasvojenost
Poleg nesreč in poškodb kosti in sklepov so kronične bolezni dihal že od nekdaj predstavljale največje tveganje za zdravje rudarjev. Od začetka 16. stoletja se je za te pljučne bolezni rudarjev uveljavil izraz »gorska zasvojenost«. Prizadete so imenovali »zasvojeni z gorami« ali »pripravljeni na gore«. Zasvojenost z gorami pa je le skupni izraz za pretežno kronične pljučne bolezni oz. dolgotrajne poškodbe po vnetju dihalnih poti, povezanih z delom, kot so kronični bronhitis, pljučni emfizem, pljučna tuberkuloza in, odvisno od ustreznih okvar, tudi pnevmokonioze .
Schneebergerjeva bolezen
Na to temo je bilo napisanih nekaj knjig, ki so jih napisali predvsem tamkajšnji (saaški) zdravniki. V 18. in zlasti v 19. stoletju so bili primeri gorske zasvojenosti na območju Schneeberga še posebej opazni zaradi posebej svojevrstnega poteka bolezni. Prizadeti rudarji so pogosto zbolevali že relativno mladi. Po nekaj mesecih do nekaj letih je nastopila smrt, ki so jo spremljali kašelj, izpljunek in opazna zasoplost. Ta oblika zasvojenosti z gorami je dobila ime Schneebergerjeva bolezen.
Hesse, je bil okrožni zdravnik v bližnjem Schwarzenbergu je pri več kot 20-letnem delu so ugotovil, da so trije od štirih rudarjev Schneebergerjevih jam umrli zaradi Schneebergerjeve bolezni. Hesse je o svojih raziskavah prvič pisal leta 1878: »Na območju Schneeberga je dobro znano dejstvo, da rudarji v najboljših letih umirajo zaradi tako imenovane gorske bolezni, navadni ljudje pa to vrsto smrti imenujejo pljučni rak. .” S seciranjem več kot 20 rudarjev in njihovih pljuč sta Härting in Hesse lahko potrdila splošno prepričanje. S tem so postali odkritelji prvega poklicnega pljučnega raka v zgodovini medicine dela. Sprva so domnevali, da je vzrok arzen ali kameni prah.
Odkritje radioaktivnosti in radija pa je ustvarilo nove možne razlage, ko so postali znani prvi rakotvorni učinki ionizirajočega sevanja. Kasneje so na to temo izvedli več raziskav. Z raziskavami radija so postali znani nevarni učinki radijevega sevanja in emanacije, če trajajo predolgo. Posledično se na prizadetih območjih redno pojavljajo rakave spremembe, ki se zlahka spremenijo v gnojenje. Vsekakor je med izlivanjem najprej napaden najbolj ranljiv del telesa, ki se ga dotakne zrak in to so mehka tkiva pljuč. Zato so menili, da je pljučni rak Schneeberg posebna poklicna bolezen rudnikov, katerih kamnine vsebujejo radij in katerih zrak je obremenjen z močno emanacijo.
V času, ko so bile raziskave objavljene leta 1926, je v treh letih umrlo 21 od 154 zabeleženih rudarjev. Od tega je bilo 71 odstotkov žrtev t.i. Schneebergerjeve bolezni. Hkrati s serijskimi raziskavami so se začele podrobne meritve koncentracije radona v Schneebergerjevih jamah. Raziskava Borisa Rajewskega je končno odpravila še zadnje dvome, da je Schneebergerjev rak povzročil vdihavanje radona.
S tem je nastala mejna vrednost koncentracije radona v rudniškem zraku, ki je bila že ob koncu vojne uvedena v saške rudarske policijske predpise in jo je bilo treba upoštevati z ustreznim prezračevanjem. Po vojni se je zgodovina Schneebergerjeve bolezni razširila iz Rudnih gora v vse regije sveta, kjer so našli uranove rude, vredne izkopavanja. V ZDA je na primer rudarjenje urana temeljilo na mejnih vrednostih saške rudarske policije. Leta 1951 je ameriški raziskovalec W. F. Bale uspel prikazati relevantne rezultate raziskav, da ne le radon, ampak tudi njegovi radioaktivni stranski produkti povzročajo pljučnega raka. Skoraj istočasno so enak rezultat dobili na Inštitutu Maxa Plancka za biofiziko.
Ko je že vse kazalo na to, da je bolezen odpravljena, pa se je ta še vedno v manjših merah pojavljala.Tudi dolgo po koncu rudarjenja ob izpostavljenosti v bivalnih in delovnih prostorov v regiji radon tako še naprej povzroča težave.
Vir: https://www.bionity.com/de/lexikon/Schneeberger_Krankheit.html
Odkritje Radona v bivalnih (in delovnih) prostorih
Ste se kdaj vprašali, zakaj smo sploh začeli izvajati merjenje radona in z zaščito pred sevanjem radona v domovih?
Do odkritja je prišlo po naključju. Kot smo v prejšnjih poglavjih omenili, smo posledice izpostavljenosti radonu že poznali. Preden pa smo ugotovili, da smo mu izpostavljeni tudi v domovih, pa se je zgodilo naslednje.
Po naključju je radon odkril človek po imenu Stanley Watras, ki je bil gradbeni inženir. Leta 1984 je med delom v jedrski elektrarni Limerick v Pottstownu v Pensilvaniji sprožil detektorje sevanja. V tovarni so namestili monitor, s katerim so delavce preverjali, ali so slučajno prejeli nevarne doze sevanja pri delu.
Nekega dne je gospod Watras na poti v službo vstopil v obrat in sprožil alarme za nadzor sevanja, ki pomagajo zaščititi delavce z zaznavanjem izpostavljenosti sevanju. Varnostno osebje ga je pregledalo, vendar ni moglo najti vira sevanja. Zanimivo je, da ker je bila elektrarna takrat v gradnji, v elektrarni ni bilo jedrskega goriva, zato ni bilo možnosti, da bi bil gospod Watras med delom izpostavljen sevanju.
Sčasoma so odkrili, da gospod Watras ni pobiral sevanja v službi, temveč ga je v službo prinašal od doma! Na dom Watrajevih so poslali skupino strokovnjakov, da ga raziščejo. Tam so izmerili ravni sevanja, ki so bile približno 700-krat višje od najvišje ravni, ki velja za varno za izpostavljenost ljudi (dom je bil testiran pri 2700 pCi/L, varna raven pa je pri ali pod 4 pCi/L). Izkazalo se je, da je vir te ogromne količine sevanja radon, naravni plin, ki se je iz podzemlja prebil v dom Watrasovih. To ni imelo nobene zveze s službo gospoda Watrasa. Celotna družina je tako živela v okolju, ki je bilo približno enakovredno kajenju nekaj sto škatlic cigaret na dan. Radon je še danes drugi najpogostejši vzrok pljučnega raka v Združenih državah Amerike, ki vsako leto povzroči približno 21.000 smrti zaradi pljučnega raka. Samo kajenje povzroča več pljučnih rakov.
Vir: https://www.radonillinois.com/the-discovery-of-radon-in-homes-the-story-of-stanley-watras/
Radon v bivalnih prostorih danes
Kot smo omenili, do sevanja pride zaradi uhajanja radona iz tal. Kopiči se v hiši, če vstopi vanjo skozi razpoke ali prostore v temeljih hiše. Poleg tega lakho v prostore prihaja tudi preko vode, še posebej, če stavba ni ustrezno izolirana.
Sevanje rešujemo danes na dva načina, odvisno od tega, ali gre za stavbo, ki šele bo zgrajena, ali za že postavljen objekt.
Kako preprečiti sevanje radona v času gradnje
V primeru, da gre za stavbo, ki šele bo postavljena, je optimalen način kombinacija dveh rešitev. Glede na nevarnosti, ki jih predstavlja radon, je namreč pomembno, da sprejmemo potrebne preventivne ukrepe za zmanjšanje tveganja na območjih z visokim tveganjem.
Za ta namen se uporablja namenski bitumenski trak, ki služi izolaciji pred vlago, vodno paro in radonom. Vsebujejo namreč aluminijast vložek, ki preprečuje uhajanje omenjenih snovi (oglejte si cenik).
Najboljši način za zaščito pred radonom je kombinacija tehnik zmanjševanja tveganja, vključno z skupaj z zasipavanjem pod stavbo. Oba ukrepa sta zasnovana tako, da ustvarita izhodno pot za plin, ki prihaja skozi zemljo, in otežita njegovo prodiranje v dom. Z namestitvijo kakovostnih pregrad in ustreznim zasipavanjem boste zagotovili, da bo zrak v vašem domu ostal varen, in preprečili nevarne ravni radona. Vse to je mogoče opraviti po dostopnih cenah in zlahka zagotoviti dolgoročno zaščito pred morebitno nevarnostjo zaradi onesnaženja z radonom na območjih z visokim tveganjem.
Kako preprečiti radon v obstoječih objektih
V primeru obstoječih oz. že zgrajenih objektov se moramo zavedati naslednje:
- da je radon plin brez vonja in barve,
- da lahko škoduje zdravju ljudi, če prodre v bivalne prostore. Pomembno je zagotoviti, da zrak v prostoru ne vsebuje radona,
- da mehanske metode prezračevanja ne morejo vedno učinkovito preprečiti vstopa plina v prostor.
Naravno prezračevanje, kot so odprta okna, se morda zdi naravna rešitev za preprečevanje radona, vendar je lahko tudi ta vrsta kroženja zraka v nekaterih primerih nezadostna. Lastniki stanovanj morajo sprejeti dodatne previdnostne ukrepe, da zmanjšajo svojo izpostavljenost povišani ravni radona.